Kaj je najinega škrata pričakalo pod smrekico “želja”?

Hja… Bilo je takole…

Medtem, ko sva z možem sedela zvečer na kavču, se pogovarjala tisoč in eno stvar, sva prišla do zaključka, da nama je daril enostavno preveč. Zanimivo, kajne? Veliko ljudi je naravnanih k temu, da je daril (vedno) premalo.

Sva namreč ena tistih ljudi, ki jima materialne dobrine ne pomenijo nič. Posledica tega je tudi ena izmed vsakdanjih stvari, ko se zjutraj ob preoblačenju jeziva, da sva spet vzela zadnje sveže spodnjice, ali majico in, da je res že čas, da si jih kupiva za kaj več, kot za 10 dni 🙂 . In vedno, ko imava na tehtnici, ali kupiva zdaj te velecenjene spodnjice, ali si privoščimo čas zase in se odpravimo nekam, za kamor bo potrebno nekoliko dopolnit avtomobilski rezervoar, vedno nama pretehta naš čas, naše druženje.

Ker sin v novembru praznuje svoj rojstni dan, decembra pa poleg dobrih mož še goduje, se nama zdi daril enostavno preveč. Na vsakem koraku darilo, darilo doma, darilo za rojstni dan, darilo za božička itd. Ne gre. Enostavno to ni več po najinih planih, po planih, da ne postane materialist in, da razlikuje med materialnimi dobrinami in druženjem, oziroma časom, ki ga preživi z nekom, oziroma si zanj vzame čas.

Zato sva bila oba istega mnenja, da ne bova zapravljala za draga darila. Miklavž je sicer prinesel igračo, Božiček pa je ne bo. Hmm… Kaj mu bova pa potem pripravila pod smrekico? Popolnoma brez darila pa tudi nisva želela, da ostane. In se mi je utrnila simpatična ideja, ki je šla kaj kmalu v realizacijo.

V Tediju smo kupili simpatične steklene kozarce na zapiranje, pripravila sem nalepke z navodili in škatle. Doma sem jih napolnila z moko, pecilnim praškom, vanilij sladkorjem in sladkorjem, dodati bo potrebno samo še jajce in maslo. Ker pa mi moja skrita žilica vseeno ni dovolila, da bi bilo mogoče prisotno razočaranje, pa sem se lotila še izdelave predpasnika, kupila pa sva še kompletek izrezovalcev za piškote, ki sva jih potem odprla in razdelila med vse naše obdarjene otroke. Tako sem izdelala še preprosto škatlo na zapiranje, vstavila razdelek med posodo in predpasnikom. Škatlo sem zaprla in nanjo nalepila nalepko, ki sem jo oblikovala z napisom: BOŽIČKOV POMOČNIK.

Na večer pred božičem sem jo skrbno, skupaj s škatlami za ostale in pestjo bombonov položila pod novoletno jelko. Veselje danes je bilo vidno v njegovih očeh. Iskrica pa bo zažarela, ko se bomo lotili izdelave piškotkov, čisto po Božičkovo. 🙂

Kaj pa je pod novoletno jelko tokrat pričakalo vaše najmlajše?