Za nami so najbolj naporni trije tedni in vesela sem, da smo jih uspeli preživeti živi in zdravi, kljub temu, da smo bili nekoliko manj skupaj. A tega se počasi že navajamo in prihodnje leto nam bo, upam, vsem skupaj (še) lažje.

Ker je bil mož tekom dni odsoten, me je vsa praznična priprava naučila še večjega sodelovanja s sinom, poslušanja sebe in njega in prilagajanje in peljanje slaloma med mojimi in njegovimi željami. Vedno znova sem fascinirana nad tem, kako “lahko” je najti skupne cilje, če smo na to pripravljeni. In vsak dan znova mi gre lažje od rok.

Tako sva v prenatrpanem predprazničnem času s sinom skupaj postorila vse, kar je bilo potrebno. Od pospravljanja, do pomivanja in čiščenja. Res imam veliko srečo, da tako rad sodeluje pri domačih opravilih, kar opazijo tudi drugi, med njimi tudi “najstrožji” opazovalci. Sama se namreč nebi počutila dobro, da bi sinu prižgala TV ali Youtube, hkrati pa bi sama ves dan “gloncala” stanovanje. Seveda vzamem v zakup, da bodo dela narejena dan, ali dva kasneje, a tudi sama sem spretnost mogla razviti. Za glavni uspeh pa štejem to, da ga v delo ne silim in, da ne grem preko njegovih meja. Zavedam se, da se utrudi, da se mu ne da. In tudi tega, da mu kdaj postane dolgočasno. Čeprav nama je skupaj res redkokdaj dolgčas.

In takšno sodelovanje mi je tudi letošnje leto prineslo darilo, da sem lahko med sinovim popoldanskim spancem namesto standardnega drgnjenja in čiščenja, možu izdelala novoletno darilo. Ker pri nas Dedek Mraz ne obdaruje, si pripravimo novoletna darila. Imamo eno samo navodilo: darilo ne sme biti kupljeno 🙂 . Tako podarimo svoj čas, svojo spretnost, zamisel in razmišljanje, kar je zame osebno, nekaj najlepšega, kar človeku, ki ga imaš rad lahko podariš. Torej samega sebe.

Vzela sem ostanke usnja, narisala in izrezala srček. Ker sem sinu pred dnevi naredila vzglavnik v obliki srca (ravno tako za novoletno darilo), sem mali srček napolnila kar s polnilom, ki mi je ostalo od omenjenega projekta. Ker doma nimam šivalnega stroja, predvsem pa ne takšnega, ki bi šival tudi usnje, sem posegla kar po lepilu za usnje. Preden sem ga dodobra zlepila, pa sem dodala še osnovo za obesek za ključe. Za piko na i pa sprednjo stran krasi napis “handmade”. Moža je pozornost že pričakala na novoletni jelki, zdaj pa s ponosom že krasi njegove ključe našega avta in stanovanja. Saj veste… Dom je tam, kjer je doma srce ❤ .

20171218_150518.jpg