Sanje so zato, da jim sledimo, kajne? In še dobro, da ima mamina dlan tudi mamin kotiček kjer tu in tam lahko izlijem tisto, kar mi leži na duši. Imam sicer občutek, da bom v kratkem tole rubriko kar pridno polnila, ali pa celo odprla še eno. Ampak.. Pustimo času čas 🙂 .

Vsak dan znova sem presenečena kako je ljubezen nekaj lepega, nekaj preprostega, iskrenega, neotipljivega. Nekaj, kar se tiho in brez napovedi naseli v naša srca in tam samo je. Kako zmeša naše možgane, kako spremeni dihanje in utrip srca. Obožujem občutek, ko po napornem dnevu mož stopi skozi vrata in naju s sinom objame. Zadrhtim ob misli kako srček utripa pod maminim srčkom. In kako se iz ene ljubezni rodi druga, tretja, četrta. Kako neverjetno malo, a hkrati veliko potrebnega za to, da ljubezen živi, raste in se razvija. Ker je ob otrocih to včasih težko vzdrževati, pa sva spoznala, da je pomembno še veliiiiko več pogovora, nežnosti, bližine in izkoristek časa vsako prosto minuto, ki nam jo naklonijo naši najmlajši.

Ker ob dnevnem hitenju, skrbi za otroke, gospodinjstvu, službi in (tudi) času zase včasih pozabljamo na to, kakšen cilj je pred nami, sem se odločila, da nam(a) pripravim namizni okras, ki naju bo ves čas spominjal na to, kakšne so najine sanje, želje in cilji. Prepričana sem, da si bova tudi midva nekoč zgradila svojo skromno hiško pod soncem, kjer se bova v zavetju varnega doma veselo objela, četudi bodo takrat otroci že ustvarjali svoja gnezda.

Kako pa vi(dva) zapisujeta cilje? Želje? Sanje? ❤

20170904_173541