Avgust držimo še za zadnji košček repa, ki nam ga moli in soncu in, zame PREtoplim dnem, mahamo v pozdrav. Poletje se izteka, pričenja se novo obdobje naših življenj. Prihaja jesen, moj najljubši letni čas. A več o tem kdaj drugič.

Kar nekaj časa sem premlevala ali naj delim z vami tudi ta del našega obdobja, ali ne. Gre za to, da mi moje misli nikakor ne dovolijo, da med vsemi čarobnimi prazniki, počitnicami in dopustovanjem ne (po)mislim na tiste ljudi, ki si tega ne morejo privoščiti. Ker sem se odločila za sproščujoč blog, ki temelji na dobrih ustvarjalnih idejah in mini maminem kotičku, kjer lahko pišem še o čem drugem kot o umetnosti, sem se odločila, da vam vseeno zaupam zakaj sem bila tako dolgo odsotna. Glede na to, da je branost na blogu strmo naraščala menim, da si to celo zaslužite.

Letošnje leto smo si, za razliko od prejšnjega leta privoščili sproščujoče počitnice na morju. Jaz, morski človek bi lahko vse življenje živela tam in me moževe opazke o burji in ostalih peripetijah, ki naj bi se tam dogajale pozimi, niti ne ganejo. Mogoče pa ga nekoč prepričam, da si zgradiva čisto svojo hišico s pogledom na morje, barke in galebe.

Tako sem vneto pričakovala dan, ko sva se z možem zbudila ob 4 zjutraj, malega ovila v odejo in v mišji tišini stopala do avta, kjer ga je že čakal ležeč avtosedež, da se bo revež lahko naspal. Glede na to, da se ne vozi rad že od rojstva, prav tako pa ima izredno rahel spanec, sem nekje v sebi vedela, da so to le pobožne želje. Medtem, ko smo stopali po stopnicah mi mož namigne, da mali gleda. Ko sem ga posadila v sedež pa izjavi na ves glas: “Na morje gremooooo!” In tako se je naš dopust začel.

Povsem sproščujoča pot, brez gužve, polna smeha, petja… In nič časa za naju z možem. Nič zato, saj sva tega v bistvu že vajena. Skupaj se imamo res fino in, takrat ko nama mali s spanjem podari tistih nekaj uric toliko bolj uživava.

Tokrat sva se odločila, da se ne bomo zapeljali na otok, pač pa smo rezervirali apartma v Medulinu in bil je TOP! Prostor, ki smo ga imeli je imel raven izhod iz apartmaja na povsem našo teraso, kjer smo se zadrževali ves čas, ko smo pač bili pri stanovanju. To nam zeloooo manjka v trenutnem stanovanju in smo čas na terasi želeli čimbolj izkoristiti. Kar se tiče morja, nam rajska plaža ni bila všeč. Mivka v čevlju, mivka v plenici, mivka v šotoru za senco, mivka za zobmi. Ne. Že prvi dan smo se odločili, da nas tam ne bodo videli več. Zato je mož med sinovim opoldanskim soncem raziskal najbližji teren pri apartmaju in našel 2 ful hudi plaži, kjer ni bilo veliko ljudi. Tam se je večinoma prišel kopat le kakšen domačin in res peščica turistov. Voda nizka, na plaži kamenčki, velikokrat pa smo naleteli celo na naravno senco, kar je bil še dodaten plus. Všečno plažo smo torej našli, a voda ni bila nikjer kaj bistra. Zadnji dan je celo smrdela, zato se takrat žal nismo več kopali. Smo se pa zato odpravili v Pulo, pogledat nekaj znamenitosti in… ladje, valda! 🙂

Medtem, ko sem se res dala popolnoma na off, pa smo ustvarjali tudi na morju. Le kakšna družina bi bili, če nebi? Medtem, ko sem se odločala o tem, ali začnem malo bolj resno blogat, ali naj pustim zadeve kot so, sem se po tem, ko me je ogovorila domačinka odločila…TAKOLE .