Medtem, ko nas kuha tipično poletno sonce, mi že nekaj dni po trebuhu plešejo metuljčki. Tudi letošnje leto se z radostjo spominjam vseh dni, ko sva planirala najin dan D. Letos namreč mineva točno 3 leta od najine pravljične poroke.

Spomnim se petka, pred dnevom D. V službi sem vzela dopust, se zjutraj izmuznila iz postelje, skočila v najbolj udobno trenirko in se odpravila do pekarne. Danes je najin “zadnji dan”, ob enem, pa sem vedela, da bo prečudovit zaključek nekega obdobja. In jutri še lepši začetek novega.

Popoldne naju je s pričama čakalo okraševanje najinega poročnega prostora v izbrani gostilni in še zadnji dogovori. Moja priča lahko še danes zatrdi, da nisem bila “Bridezilla” 🙂 . Razen tega, da želim prtiček v kozarcu, namesto na krožniku, smo se vse lepo zmenili. 😀

Torej… Odpravim se v pekarno in kupim pizza srčke, ki jih je moj dragi takrat oboževal. Dovolj je bilo “štetja kalorij” zadnje mesece, zdaj si lahko privoščiva.
Pokupila sem skoraj pol pekarne, od slanega do sladkega in se odpravila domov. S planom, da pripravim mizo na balkonu, kjer uživava v zajtrkih, jutranjo skodelico zelenega čaja in kakšen košček sadja, se odpravim proti domu. Sanjaje, kakopak, jutri se z njim namreč omožim!

… IN ŽE SEM DRŽALA NA GUMB NA ZVONCU!!!…

Kako sem se zdrznila, ko sem se zavedla, kakšno “oslarijo” počnem! Poslednja kap pa me je zadela, ko mi je dejansko odprl vrata. Jao meni, zafrknila sem… In priprava romantičnega zajtrka je izpuhtela ob nadležnem brnenju vhodnih vrat. 🙂

Itak mu, ko sem stopila skozi vrata, ni bilo nič jasno. Še več! Ustrašil se je, kaj je narobe, da me ni bilo doma! No, po začetnem šoku in NE planiranem “romantičnem” bujenju mojega dragega, sedeva na balkon in se relaksirava ob zajtrku.

Odpraviva se na sprehod po gozdu, kjer še enkrat predebatirava jutrišnji dan.

“Imaš kaj treme?” me vpraša. Vsa začudena odgovorim, da popolnoma nič.
“Pa ti?” vprašam. “Tudi ne”, pravi. “Ok, še en znak, da sva definitivno prava eden za drugega” mi je takrat rojilo po glavi :).

Dopoldne je ekspresno minilo, kosila se niti ne spomnim, spomnim pa se, ko sta na vrata pozvonila prijatelja, ki sta nama kot priče pomagala pri organizaciji.

“A sta? Gremo?”
“Sva! Gremo, akcija!”
Ker sva se poročila na edini najbolj vroči dan v letu (to sva izvedela konec leta 😀 ), sva k sreči pripravila tudi personalizirane plastenke vode, da nama ljudje nebi pregoreli. Še danes se spomnim, kako sta “švicala”, ko sta jih nosila iz četrtega nadstropja, brez dvigala.

Ženski del “ekipe” je poskrbel za lažji del in kmalu smo bili pripravljeni na “vzlet”. Ene 10x smo prevozili pot do Ljubljanskega gradu in gostilne, da jutri ne bomo zafrknili!

Zvečer smo sedli za mizo, na njej pa se je bohotila pizza s premerom skoraj enega metra. Lačniiiii! Ob prijetnem, sproščenem pogovoru smo zaključili druženje, midva pa sva čakala še mojo mamico, ki je že zamujala s poročno torto. V trenutku, ko me je poklicala naj pridem pred blok, da jo pospremiva do gostilne, pa je moj heroj izdavil samo… “Draga, greš lahko sama? Mal’ mam treme… Pa mislim, da moram na wc…” 😀

NADALJEVANJE NAJDEŠ TUKAJ!

1779705_10203551847383242_77385430_n