Mmmmmm, kako omamno že diši po pomladi! Komaj čakam, da s sinom nabereva en zajeten šopek zvončkov, ki bodo krasili naš jedilni kotiček! Še prej pa sva z možem mogla “pocrkljati” najinega princa.

Slikice so še iz hladnih zimskih dni, ko smo si krajšali vikend, ki je bil samo naš in za nas. Kadar smo vsi skupaj in se prepustimo občutkom, ki nas vodijo tekom dneva se hitro znajdemo pri knjigicah, ki nama jih mali vestno nosi in razlaga kaj vse je v njih. Prav prisrčen je, ko prisede k tebi in tako “neopazno” nasloni pleničko na tvoje koleno in že sedi v naročju 🙂 . Ah, mamice :).

Tako sem neko sobotno popoldne razmišljala, kako mu polepšati minute in hkrati pokazati nekaj novega. S kotičkom očesa sem ozrla gromozansko odejo, v katero se je še dopoldne ovijal moj dragi (na sliki pa že s kratkimi rokavi 🙂 ). Kuhinjsko mizo sem potegnila rahlo stran od stene in odejo položila pod njo. “Na mizi” sem naredila dvojni vozel, da je zadeva res držala. Rabila sem samo še asistenta in mali je bil hitro za stvar. Najprej sva ga zibala sem in tja sede in leže, kar mu je bilo zanimivo, a dolgočasno. Kmalu nama je ušel v kotiček, kjer hranimo izposojene knjige iz knjižnice, s seboj prinesel tisto z gumbi, jaz pa sem mu pomagala sesti. Tako je gledal slikice, pritiskal na gumbke in se prisrčno zibal sem in tja…

… Kar videla sem se sredi peščene plaže, kako sedim v viseči mreži, opazujem morje in sončni zahod in kako mi mož v kopalkah prinaša osvežilni “koktejl”. Če bi ležala s sinkom v naročju pa bi bil svet popoln! ❤

20170208_104226-001

Da pa sem v celotno zgodbo nekoliko vključila tudi sina, pa sem pobrskala za živalskimi nalepkami, ki smo jih kupili že vsaj pol leta nazaj 🙂 . Nalepil jih je na spodnji del mize. Nič me ni skrbelo, saj je bilo že nekaj časa, ko “neznanih” stvari več ni nosil v usta. Tudi drobtinico, ki jo je pobere na tleh mi vedno prinese…
Vse do dne, ko sem ugotovila, da se nalepke zlahka odlepijo (juhej za mizo 🙂 ), mu jo vzela in vrgla v smeti. Ni minilo 10 sekund, ko je še sam prinesel eno, tisto prejšnjo pa hitreje, kot v stotinki sekunde dal v usta. Takoj sem reagirala, podrobno pregledala usta, pod jezikom,… Rožice ni bilo. Še dobro, da je bila velika šele manj, kot pol centimetra, a vseeno. Tako me je stisnilo pri srcu in samo opazovala sem, če normalno diha. Ko sem se prepričala, da je res ni nikjer več v ustih (in žal tudi okrog njega ne), sem mu ponudila še vodo, da jo je lepo poplaknil. No, naslednji dan smo že kakali rožice 🙂 .

20170208_104821-001

20170208_104906-001

Takoj za tem, ko je nalepil nalepke, pa je mogel novost pokazati še svojemu najboljšemu prijatelju – medvedku.

20170208_110304-001

Tako se je zaključil še en prijeten dan v družbi mojih dveh falotov. Kar nekaj časa smo prijetno preživeli prav pod mizo. … In nihče ni “pobuškan” 🙂 .