Vsi tisti, ki mi sledite še iz časa, ko sem pridno izdelovala papirnate unikate veste, da sem se ves čas izogibala blaga. Moja preprosta razlaga za to je bila:

“papir primeš, pa stoji. blago primeš, pa ‘pade dol’.”

Vem, da pri vseh ni tako, a jaz in moje življenje sva se po porodu spremenila za 180°C. Še z nosečniškim trebuščkom sem imela toliko za povedat’ okrog tega, kako je potrebno skrbeti zase, svoje interese in kako ni potrebno, da se svet vrti le okrog otrok. Pričakovala sem, da bo najin prvorojenec identičen “standardnim dojenčkom”, kakršen je bil tudi moj bratec. Spal – jokal – kakal. Ker je že v porodnišnici pokazal “zobe” :), sem bila, priznam, nekoliko nemirna, saj sem imela kljub vsemu za vsem tem tudi čakajoče stranke in moža, s katerim sva mogla ohranjat najin odnos prav tako ljubeč, kot je bil do trenutka, ko me je z rahlimi popadki ob 3 zjutraj odpeljal proti porodnišnici.

Kakorkoli. Prispeli smo domov in zaradi okrevanja po carskem rezu je minilo kar nekaj mesecev, natanko 3-je, preden sem prvič, kot mama, v roke prijela škarje. Verjetno ni potrebno poudarjati, da je takrat začel nastajati sinov album, ki mimogrede, še vedno vsebuje le prve 3 mesece 🙂 – bom uredila, obljubim :).
Ne glede na to, da sem delala zanj, je tulil kot najglasnejša sirena, ker so bile atijeve kosmate roke, kot kaže, preveč za njegovo potrpežljivost :). Poizkušala sem še nekajkrat, a vedno se je končalo enako. Z njegovim jokom in mojo slabo voljo.

Tako sem se nekega dne odločila, da nima smisla silit nekaj, kar vse skupaj spravlja v slabo voljo in se prepustila trenutkom, ki so nas obdajali – in to je bila moja NAJBOLJŠA odločitev, ki sem jih sprejela po porodu! Takrat sem začela uživati, takrat sva dokončno znala prebrati sinove potrebe in želje in takrat je v naši družini zavladal mir, občutila se je ljubezen.

Lansko leto je bil še mali fantič in ga nisva pripravljala v maškare, kljub temu, da je bil najin prvoten namen drugačen. Letošnje leto, ko šteje že dobro leto dni, pa sva se odločila (beri sem se, mož pa je pridno pokimal 🙂 ), da se prvič skupaj odpravimo v maškare. V 9 letih odkar se grejem v moževem objemu, namreč skupaj še nisva napravila nobene maske.

Ko me je čakal zdravniški pregled v Ljubljani smo se spotoma oglasili še v trgovini Jysk, kjer smo kupili 3 odeje s kravjim vzorcem in vsaka je stala natanko 5€. Ker se mali še vedno veselo doji, je bila to več kot prava odločitev!
20170116_122220

Kar nekaj časa je samevalo, saj enostavno nisem imela poguma, da bi se lotila izdelave kroja. Tega namreč nisem počela še nikoli, za piko na i pa sem res “štorasta” z vsem, kar se tiče blaga. Perilo še operem, zlikam, zložim in KUPIM, kar je najvažnejše :). Kaj več pa mi je bilo doslej španska vas. Ker so se maškare bližale s svetlobno hitrostjo sem mamico vprašala, če lahko izberem najljubše kose naših oblačil in jih enostavno obrežem, saj se na kroje res ne spoznam. “Lahko” je rekla, “le previdna bodi, da puščaš nekaj prostora za šiv”. Minilo je še nekaj dni preden sem zbrala pogum. Nato sem segla proti močni kremi, ki mi pomaga vsaj malo ublažit bolečine leve roke, mali je zaspal, mož pa se je ravno vračal s službe. Kosilo je bilo v pečici in imela sem tisti ljuuuubi mir. Pa sem pokleknila na tla in se lotila zadeve. Nekako mi je uspelo, kajne?

Tudi sama sem bila približno takšnega mnenja, dokler mi mami, ki je zadeve šivala ni rekla, da če ne drugega, za obleko ne verjame, da mi bo prav. Tudi sama sem se šele takrat zdrznila, ker sem se spomnila, da sem rezala po moji ELASTIČNI obleki (ki sem jo, mimogrede nazadnje oblekla PRED nosečnostjo 🙂 ), poleg tega pa je ta material popolnoma neelastičen. Ok, sem si rekla, če ne bo druge, bom v pasu razparala in zakamuflirala s črnim trakom iz flisa, ki sem ga kupila za vsak slučaj. In glej ga zlomka – ko je zadeve dokončala … le meni je bila obleka kot ulita. Tako fajn sem se počutila v njej, da bi jo imela še kdaj oblečeno, ne samo za pusta :). – drugič bom mogla izbrat bolj nevtralen vzorec :).

Sinu sem še nekako puloverček spravila čez glavo, no mož pa je bil tisti, ki je “krvavi pot potil” medtem, ko se je oblačil. Odrezala sem mu na ozko (ker nisem našla njegovega najljubšega puloverja, pa se mi je že mudilo z izdelavo) in tako je že prvi dan pokasiral strgan šiv v predelu pazduhe. In to ne majhen, za celo roko :).

Ker nam je uspelo zamešati ure sprevoda, sva se le nasmejala in komentirala – saj so maškare :). Glede na to, da smo šli na obisk le k najinim staršem se tako nisva ravno sekirala. Stisnili smo le še eno “fotko” in šli.

20170225_151852_001-001

Da o tem, kako z veseljem je mali pozdravljal “MUUUUU” vsepovprek niti ne govorim… In kar čakam jutri, ko me bo spet prosil, da ga oblečem v kravico 🙂