Wow! Teden dni gre pa res hitro okrog! Še 2 dni in bo že 3 tedne odkar spimo v čisto naših posteljah, jemo na čisto svoji mizi in “ga serjemo v čisto naš sekret”! 🙂 Ja, v tem stanovanju se reeeeeeeeees počutimo super duper, uživamo! Naša mala faca, ki od rojstva ni prav dosti spal, sploh čez dan ni šlo brez mamice, je povsem drugačen! Še bolj nasmejan, razigran. Predvsem samostojen (ker je stanovanje malo in se imamo lahko ves čas na očeh), izredno lepo napreduje… In… SPI! In to podnevi in ponoči. Podnevi celo brez mamice, zato sem spet lahko popolnoma predana blogu.

Za otroški foteljček s prejšnje objave sem odštela 59,90€! Priznam, da me s slikico na spletu niti slučajno ni pritegnil! Ko sem ga videla v živo pa sem ga enostavno mogla kupiti! Vsake toliko je že v uporabi, upam pa, da bo sčasoma (z leti) res služil svojemu namenu in bo najinemu malemu princu všeč vsaj pol toliko, kot meni :).

Je še kaj takšnega, kar me je pritegnilo v trgovini? Hmmm… Odločila sem se še za dekorativno skrinjo, kjer lahko sediš, hkrati pa noter reeeeees lahko spraviš FUL stvari… V bistvu zelo praktična zadeva, ki prostor lepo zaokroži! Aja, pa še nekaj sem kupila… Kosmatinčke! Haha, če bi videli ta neprecenljiv izraz na obrazu mojega moža! Ampak… se jih je že navadil!

img_0350

Torej… Izbrano… Plačano… Včasih bi rekla, da je glavni del opravljen. No, tokrat ni bil. Moj atek si je izposodil kombi in z bratom sta prišla “na pomoč”. Kljub temu, da smo najprej mislili, da bo šlo vse skupaj lahko na navadno prikolico za avto, se mi zdi fajn, da mi ati pusti povedati tudi svoje mnenje. Skoraj prepričana sem bila, da vse nikakor ne bo šlo brez kombija in skrbelo me je, da bomo mogli 2x v Ljubljano in nazaj, kar bi pomenilo 2x po približno uro vožnje v eno smer. Tako me je zjutraj presenetil, ko sta nas pred trgovino že čakala s kombijem. In imela sem prav! Pa naj še kdo reče, da ženske nimamo “augenmasa”! 🙂

img_9992

Napokani… Razpokani… Takole smo vse skupaj naložili in čakali nedeljo…

img_0001

Ker so bili naši “majstri” (beri: mož, njegov brat in tast) res pridni in hitro zmontirali kuhinjo, so se lotili montaže ostalih zadev. Priznam, da sem imela drugačen plan, saj sta se nam ponudila še 2 prijetna družinska prijatelja, ki sta bila pripravljena priskočiti na pomoč in na nedeljo zmontirati vse pohištvo. Pa še jaz bi prišla na vrsto, ker res uživam v sestavljanju. No, tokrat nisem imela kaj ugovarjati. Mož mi je pojasnil naj pazim na malega, on pa bo s svojo ekipo poskrbel, da bomo čimprej lahko uživali tam, kjer sem ob prvem koraku skozi vhodna vrata pustila svoje srce!

img_9949

Še dobro! Zaradi hitrosti in neprespanosti, sem v trgovini namreč prepisala napačno številko kode in naročila PREVELIKO OMARO! In to najpomembnejšo, tisto z drsnimi vrati! Skoraj kap me je zadela, ko mi je mož sporočil novico! Kaj pa zdaj? Bilo je razpakirano, zato nismo mogli vrniti, niti nismo poskušali, saj je bila moja napaka. Časa za pregovarjanje nismo imeli, NIKAKOR pa nisem želela omare videti kje drugje kot tam, kjer je bila planirana. In ja, kjerkoli drugje bi stala, bi pokvarila izgled celotnega prostora! Tast je poslušal mojo željo in (HVALAAAAA!) omaro skrajšal! Zdaj je še boljše, saj res pride od stene do stene (pustili smo samo toliko prostora, da stene dihajo, drugače bi se začela nabirati plesen, ki pa NIKAKOR ni dovoljena, sploh pa zato, ker gre za sestavni del otroške sobe)… Ker so delali pozno v noč, sem pričakovala, da mi bo mož na jutranje vprašanje “ste zrihtal’?” zamahnil z roko in odgovoril “veš, da!” Ampak neeee! On pravi… “Ej, a veš, da pol stvari manjka?” “KAJ?” “Ja, dobili smo samo leseno ogrodje in drog za oblačila. NIČ drugega. Nobenih vodil, nič…”

“Okej…” Ker trgovine v 4 dneh (klicala sem še za nekaj drugega, po 2h na dan) NIKAKOR ne moreš priklicati na telefon, smo se z DOJENČKOM, takrat starim 9 mesecev odpravili v Ljubljano. Naleteli smo, seveda, na zastoj… Ko pridemo do trgovine prodajalka pogleda zalogo (ne vem zakaj za novo omaro, ampak ok) in reče, da danes tega ne morem dobiti, ker je pač nimajo na zalogi. Nam se je mudilo in pristali smo na to, da gremo sami iskati manjkajoče dele v Kranj. Ko končno pridemo v Kranj (že do Ljubljane smo se vozili cca 1,5h), nam skladiščnik pove, da jih je klical in so manjkajoči del našli tam… Češ, da moramo nazaj v Ljubljano…

Kot mladi mamici, z majhnim dojenčkom, ki je sredi selitve in nima časa čakati in telefonirati cel dan sem, priznam, nastopila nekoliko bolj ostro, saj nisem imela več potrpljenja. No, niti ni bilo potrebe, saj je gospod skladiščnik sprejel moj predlog brez problema, nam dal manjkajoče dele iz sklopa druge, identične omare in so sami med seboj naredili premik v Ljubljano. Vsaj to! Od doma smo se odpravili ob 8:40, domov smo prišli ob 17:10!

… Žal pa tole ni bila edina dogodivščina. Kaj vse mi je med selitvijo še skrajšalo življenje za kakšno leto dni?