Innnn… Čas je še za zadnjo objavo, saj nama z možem kopalnice še ni uspelo urediti do te mere, da bi vam jo pokazala. No ja… Nikakor tole ni zadnja objava, pač pa zaključek skupka objav o naši selitvi, ki sem jih z vami delila vse od meseca septembra!

Najprej upam, da vas ne bom razočarala, saj bom poizkušala predstavit našo otroško sobico malenkost bolj z besedami, kot s samimi slikami. Nekaj sem jih sicer vseeno pripravila za vas, a verjamem, da si celotne podobe verjetno ne boste mogli ustvariti.

Okej, najprej naj vam razložim, zakaj sinovo otroško sobico imenujeva »posebna« otroška sobica, oziroma »otroška sobica po naše«.

Nora sem na vse slikice, ki jih objavljate v raznih skupinah, kako zelo lično urejene sobice imate doma. Pravzaprav jih imajo vaši princi in princeske. Sama sem tokrat izhajala iz sebe, mož pa je mojim razmišljanjem bliskovito prikimal. Kar pomeni, da se 100% strinja z menoj. No, pa saj tako mora biti v zakonu, predvsem pa v starševstvu. V mislih nimam tega, da se mora vedno 100% strinjati z menoj (sicer nebi imela nič proti, hehe 🙂 ), pač pa, da morava za vsako stvar, ki jo narediva ali kupiva skleniti kompromis v primeru, da interesi niso popolnoma enaki. Priznam, da tudi po 8 letih še vedno rabiva kakšno »tišjo« uro, da lahko premisliva in se odločiva za nekaj, s čimer smo na koncu zadovoljni vsi. Pa, da ne zaidemo.

Kot rečeno, sem noro zaljubljena v čudovite sobice, ki krasijo vaša stanovanja, a si sama kljub vsemu nisem želela standardne otroške sobice. Glede na to, da imamo odrasli spalnice (torej tam samo spimo) – midva je sicer nimava; kje spiva lahko preveriš TUKAJ – sem želela enak občutek ohraniti tudi v sinovi otroški sobi. Kaj želim povedati?

Kot čisto mali novorojenček, star par dni, ni želel spati. Spal je le na mamici, redkokdaj pri atiju. Nikoli ga nisva odlagala v posteljo in ga tam pustila, saj imava na starševstvo nekoliko drugačen pogled. No, pa tudi to ni tema za danes 🙂 . Ker je bil precej nespeč in zelo radoveden fantič, sva se odločila, da tudi njegovo sobico »oblikujeva« nekoliko drugače. Sestavljajo jo:

  • Večja omara z drsnimi vrati, kamor sva se tudi midva priključila in shranjujeva svoja oblačila in pripomočke
  • Mladinska postelja z izvlečno nočno omarico, poličkami in dvema ogromnima predaloma za shranjevanje
  • Otroška posteljica
  • Večja komoda s 3 omaricami in predali

Zaenkrat je res rahla »gužva« v sobici, ampak, ko sva kupovala pohištvo za stanovanje, sva kupila tudi mladinsko posteljo, na katero bo mali škrat verjetno kmalu odšel kraljevat sam. Pravzaprav takrat, ko bova videla, da je na to pripravljen. Zaenkrat spi v svoji posteljici, če se ponoči zbudi, pa v mladinski postelji spim jaz z malim. Ja, priznam. Ponoči grem iz enega moškega objema (beri: moj mož) v drugega (beri: moj sin). Poleg tega imam »zatočišče« za tiste noči, ko ima mož enostavno preveč dela z žaganjem drv za prihajajočo zimo (beri: GROZNO smrčanje 🙂 ).

Ker najin zakladek že po naravi potrebuje mir in nevznemerljivo okolje, v katerem lahko zaspi, sva prišla do zaključka, da v njegovo sobico definitivno (vsaj zaenkrat) ne bova vnašala igrač in drugih zadev, ki bi mu vzbujale pozornost in mu s tem definitivno krajšale spanec – vsaj dnevni. Zato sva mu uredila igralni kotiček. Kako je izgledal do predkratkim lahko pogledaš TUKAJ. Kmalu pa vam pokažem kako HUDO sva ga preuredila, v en res hud zabaviščni park.

V sobici sicer vseeno najdeš 2 igrački, črke z njegovim imenom in merilni trak – žirafo. Priznam, da je že slednji včasih (vsaj na začetku je bil) »preveč« zanimiv za spanje.

Kako bo z leti, ko bo postajal večji in se mu bodo pridružili še kakšen bratec, sestrica ali več njih, sicer ne vem. Definitivno imava z možem željo, da igralni kotiček ostaja v stanovanju – npr. dnevni prostor, saj sva mnenja, da se tako veliko več družimo in povezujemo. Najbolj všeč mi je to, da lahko tudi kuham v njegovi družbi. Nekako imam občutek, da bi ga »osamila«, če bi se moral igrati v sobi. Ker tega nebi mogla narediti, pa to pomeni, da bi večino časa preživeli tam in zvečer, ali čez dan, ko je čas za spanje, sploh nebi imel občutka, da je čas za počitek.

Ko se bo začela šola in bo potreboval svojo pisalno mizo, jo bova pa definitivno dala v njegovo sobico. Zakaj? Naj bo tam njegov prostor, njegov mir. Da se lahko uči, piše domačo nalogo. Tam si bo šel lahko »prevetrit« glavo, kadar se bo ujel v vrtinec čustev in bo potreboval minutko ali dve zase, preden se bomo lahko pogovorili.  In ko pride čas za računalnik… definitivno bo kraljeval v dnevnem prostoru in ne v otroški sobici. Vsaj do najstniških let.